Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Jalovški ozebnik

February 24, 2018

 

Čas za še eno turno klasiko! To sezono smo bili že dvakrat pod Jalovcem, a razmere niso bile nikoli dovolj dobre, da bi odsmučali še ozebnik. Z Acotom sva se odločila, da je to pač treba popraviti. Prejšnji večer sva malo ponočevala in spila morda kakšno pivo preveč – zdravilo za streznitev je definitivno pot do doma v Tamarju. Smučina skozi gozd je bila še sveža, zdelo se je kot da je nekdo tik pred nama – super, ni treba vlečt frišne špure! Ob in po smučini je bila tudi gaz pešaka, nekdo se je nagazil!

 

Po kakšnih dveh urah sva bila že na polovici poti, na zgornjih pobočjih pod Jalovcem. Bilo je oblačno, tu pa tam se je razkadilo in videla sva lahko do vrha ozebnika. No, vse skupaj ni trajalo prav dolgo – v parih minutah sva se znašla znotraj ping pong žogice – BELO! Kljub temu sva nadaljevala in kmalu kar na smučeh vstopila v ozebnik. Snega je bilo ogromno, kljub špuri in širokih freeride smučeh sva se ugrezala do vrha pancarjev. Iz megle slišiva glasove, nekdo je tik nad nama a jih sploh ne vidiva. Vsake toliko se je spontano plazilo - ni prav prijetno če ne vidiš 2m okoli sebe.

 

Malo višje zagledava 3 frajerje, ki se že pripravljajo za spust – to so tisti trije, ki so vlekli špuro seveda. Ko se spustijo ostaneva sama, a ne za dolgo. Iz megle nad nama se spet nekoga sliši, kot duh iz megle prigazi Dejan in ustreli: “Res ne maram obračat…”. Midva sva imela še pomisleke ali bi šla do vrha ali se tudi midva kar tukaj spustiva – on bi zagotovo šel če bi bilo vsaj na pol varno, zato se tudi midva odločiva, da nima smisla in se začneva pripravljati za spust.

Kadar ne vidiš v kaj se spuščaš je vedno smotano, tudi če veš kje si. Vidljivost je bila res zanič, zato pa je bil powder fanstastičen, res top! Po ozebniku greva počasi, en po en, saj se je res precej plazilo ob vsakem zavoju. Enkrat ko sva prišla iz ozebnika na pobočja pod goro, megle ni bilo več in vidljivost se je precej izboljšala. Zdaj sva lahko pičila na polno! Seveda sva morala vmes tudi posneti kakšno neumnost, kot vsakič do sedaj.

 

Nižje kot sva se spuščala, več snega je bilo in vedno težje je bilo ohranjati hitrost – kmalu sva se mogla porivati s palcami po klancu navzdol, da je sploh kam šlo. Po gozdu je šlo še težje, a kmalu sva našla gaz, ki naju je hitro pripeljala na zratrakirano cesto proti Planici. Žal se tudi tokrat ni izšlo vse po planu, a vseeno sva se zelo zabavala in naučila nekaj novega – ali pač.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags