Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Hochalmspitze

February 11, 2018

 

 

Jeseni smo rekli, da bomo na Hochalm zagotovo še prišli, in to turno. Tokrat Aco žal ni mogel, zato sva s Klemnom sama ob 4h štartala iz Radovljice in se odpeljala proti dolini Maltatal. Seveda je bila še čista tema, temperatura pa okoli -15. Nekaj po 6 uri sva zapustila avto, ki sva ga parkirala kar ob cesti pred mostom. Pot na začetku poteka po široki cesti, ki se res počasi vzpenja v dolgih zavojih. Ko rečem počasi, mislim res počasi – za prvih 500 višincev sva potrebovala skoraj 2 uri, nikamor ni šlo kjub solidnemu tempu. Ko sva bila že malo višje naju je za nekaj trenutkov grelo sonce, a kmalu sva zavila nazaj v senco. Naredila sva pavzo, ki pa zaradi mraza ni trajala prav dolgo.

 

Slediva špuri, ki vodi proti strmejšim pobočjem in nato proti ledeniku. Če je bilo nižje v senci še pasje mrzlo, sva sedaj hodila v kratkih rokavih in zavihanih hlačnicah – za prvim ovinkom pa spet v polni zimski opremi, noro! Končno prilezeva do ledenika, ki od daleč zgleda dolg in položen, seveda ni! Po petih urah hoje sem začel čutiti močne bolečine v gležnju, a sem bil odločen, da se pač splača malo stisniti na taki turi. Ta “položen” ledenik naju je psihično in fizično čisto dotolkel – malo spanja, vožnja in še dejstvo da sva v parih urah in 0mnv prilezla na 3000mnv ni ravno pomagalo. Oba sva imela trenutke, ko sva želela odnehati, zato sva en drugega spodbujala in počasi nadaljevala.

 

Prilezla sva do zadnjega stmega pobočja, ki nato po grebenu vodi na vrh (priključila bi se poti, ki smo jo prehodili oktobra). Začelo nama je zmanjkovati energije, aja pa še dol je treba pridet, zato ni ravno fajn vso energijo skurit na vzponu. No, potem pa se je začelo vse skupaj malo zapletati. V roku 15min je iz čiste “šajbe” postalo oblačno, megleno, vetrovno in začelo je snežiti. Po najinih ocenah bi do vrha potrebovala še dobre pol ure - čakava in razmišljava. Medtem megla povsem zakrije vrh, sneženje in veter se še okrepita. Odločiva se, da turo končava tukaj, po 7 urah in pol hoje, niti 100m pod vrhom. Priznam, ni mi bilo lahko, res sva si želela spet stopiti na ta čudovit vrh a narava vedno zmaga – 100% je bila to edina prava odločitev.

 

Lahko bi bilo slabše, ne? No, začneva se spuščati, naredim par zavojev in se ustavim, da posnamem še Klemna. Tipa ni, potem vidim črno piko v celcu in zaslišim “Fak, dilo sm zlomu!”. Nekako se skobaca in celca in se prifura do mene – ja, dejansko je zlomu karbonsko dilo. Bila sva še vedno na 3200m, kar je pomenilo še 2200 višincev smučanja, Klemen pa na zlomljeni smučki. Počasi sva smučala po ledeniku, seveda sva se ustavljala veliko več kot sicer, večino dela je Klemen opravil le z eno smučjo in to po 8. urah hoje. Edina tolažba zanj je bila ta, da tudi jaz nisem prav užival v takih pogojih – napihan sneg, skorja, poledenelo…vsega. Ko sva pa prišla nad gozdno linijo pa se je vse to spremenilo, no on je še vedno imel eno smučko, jaz pa sem končno lahko na polno teral po powderju!

 

Tukaj tudi Klemen ni imel več toliko težav kot prej, napredovala sva kar hitro. Ostala nama je samo še široka cesta, po kateri sva se spustila do avta. Vse skupaj sva smučala več kot uro. Pri avtu smo se skupaj s skupino avstrijskih gorskih reševalcev smejali Klemnovi zlomljeni smučki. Malo smo poklepetali – oni so tudi obrnili tik pod vrhom, to je samo še potrdilo najino pravilno odločitev, nato pa šli vsak svojo pot. Seveda sva se morala držati tradicije zato sva v Spittalu zavila v Maca, nato pa nazaj do Radovljice. Rahlo polomljena a vseeno je bil to super dan, poln novih izkušenj – tenks stari!

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags