Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Ankogel

January 13, 2018

Dolgo obdobje slabega vremena v naših krajih naju je že kar malo morilo, zato sva se odločila, da greva nekam malo dlje iskat sonce in powder!

Z Acotom sva se v petek dobila v Kranjski in kot vedno ob pivu v Vopi naredila plan. Še na polno zaspana sva se zjutraj odpeljala v Mallnitz in se s prvo gondola odpeljala do zgornje postaje. Napovedali so, da se bo vreme tekom dneva izboljševalo, zato nisva prav nič hitela. Prečila sva pobočja proti vzhodu in se nato počasi vzpenjala po prostranih pobočjih proti grebenčku, ki pripelje na Klein Ankogel. Pod grebenom sva si snela smuči in jih pospravila na ruzak. Greben je širok in ne pretirano strm zato sva lahko hitro napredovala.

 

Na malem Ankoglu sva pustila smuči in takoj nadaljevala proti glavnemu vrhu. Vreme se je res izboljšalo, razgledi so bili neverjetni – sploh na sosednjo kraljico Hochalmspitze​. Razmere so bile kar dobre, bilo je okoli -15°C z rahlim vetričem. Tik pod vrhom je bilo potrebno prečiti zelo strmo in na trenutke izpostavljeno pobočje, ki je bilo že kar zdelano od predhodnikov – globok sneg, kjer dereze in cepin ne bi kaj dosti pomagala. Aco je zelo hitro našel alternative – direkt po grebenu na vrh, seveda še bolj izpostavljeno kot tisto prečenje. Potrebno je bilo nekaj plezanja po pomrznjenih skalah in že sva stala na vrhu!

 

Na vrhu nisva bila sama, družbo nama je delel prijazen lokalec, ki nama je naredil še spominsko fotko – tenks! Malo sva se razgledala, potem pa začela sestopati proti malemu Ankoglu in najinim smučem. Preden sva se pripravila za spust, sva naredila daljšo pavzo in nekaj pojedla.

 

Odsmučala sva na drugo stran, proti vasici Bockstein, ki leži 2000 višinskih metrov nižje – to pa bo že nekaj smučarije! Spustim se prvi, naredim 2-3 zavoje in kar naenkrat robnik ne drži več, pritisnem še močneje a ni pomagalo. Pod napihanim snegom se je skrivala velika, gladka granitna plošča, ki je seveda nisem mogel videti. Zgubil sem ravnotežje in pristal na hrbet ter z glavo navzdol zletel čez skalni skok – auu, slaba! K sreči je bilo snega kar precej, tako, da pristanek ni bil tako boleč kot sem pričakoval :) Noge so bile za minutko kar mehke. Aco, ki pa ni videl kaj se je zgodilo, me je pa samo začudeno bulil v stilu – “kaj si pa ti počel?!”

 

Nadaljevanje je bilo veliko manj dramatično, a dosti boljše! J Prostrana pobočja polna pršiča so omogočala, da sva na polno žgala vse do gozdne meje! Pred tem je padla ideja, da bi šla še enkrat gor in še enkrat odsmučala, tako je bilo dobro! Žal pa nisva imela časa, ura je bila že skoraj 15., midva sva pa morala še na vlak. V gozdu sva sledila široki gozdni cesti, ki naju je pripeljala v dolino, kjer je na žalost zmanjkalo snega. Smuči sva spet vrgla na ruzake in nadaljevala peš vsaj kakšen kilometer, do železniške postaje.

 

Ko prideva na postajo, začneva hoditi proti vlaku, za nama pa se nekdo nekaj dere v nemščini. Tip nama na zelo “prijazen” način pove, da moreva za vlak kupiti karto – a dej? Zanimivo! No, na koncu nama kar tam sredi ceste pobere denar in obljubi, da bo karte prinesel kasneje. Z nerodnimi ruzaki, na katerem imava dvometrske smuči, se spokava v vagon in kmalu se odpljemo proti Mallnitzu. Na železniški počakava SKI BUS, ki naju nato pelje do postaje gondola, kjer sva zjutraj parkirala. Težko bi si želel lepši smučarski dan! Tradicije vseeno ne gre prekinjati, tako da sva v Spittalu morala zaviti v Maca! :) 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags