Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Skriti ozebnik pod M.K. Mangartom

December 24, 2017

Letos še nismo odsmučali nič res kulskega, vsaj nič takega kar smo imeli v planu. Klemen tokrat žal ni mogel z nama, zato sva z Acotom šla sama – v neznano :) Bila sva sicer brez idej, a potem sem se spomnil, da sem nekje bral, da naj bi pod Malim Koritniškim Mangartom (na italjanski strani seveda) bil en očem skrit ozebnik, ki se ga sicer da smučati, a ker je daleč jih prav veliko ne zahaja v tiste konce. Ne bom razlagal kako do tja, če veste o čem govorim itak ni potrebe, sicer pa naj ostane čim bolj skrita! :)

 Parkirava pri Belopeških jezerih in nadaljujeva v smeri po kateri se gre na Via della Vita na Vevnico. Kakšno uro sva hodila po gozdu, nato pa prišla na čistino – pred nama so se bohotile severne stene Ponc, Vevnice in Mangarta. Pod temi, skoraj kilometerskimi stenami se počutiš majhnega in nemočnega. Pobočje je počasi postajalo strmejše in smučina je bila vedno slabša. 

 

Tam, kjer so se smučine najinih predhodnikov končale, sva se ustavila in pomalicala. Nadaljevala sva peš, s smučmi na ruzaku saj je bila podlaga vedno trša, a dovolj mehka da derez in cepinov nisva uporabljala. Tiste dni pred nama ni hodil noben, v ozebniku ni bilo nobenih sledi, vprašanje če sploh kdo letos!? Vzpenjala sva se zelo počasi, prejšnji dan sva bila oba na krajših turah in malo se nama je poznalo da nisva bila povsem sveža.

 

Na ¾ poti se je naklon še povečal in proti vrhu je bil že krepko čez 50°, še vedno sva si pomagala le s palicama, saj je bil sneg tukaj globok. Ozebnik se izteče v ogromno jamo, ki ne pelje nikamor, ponuja pa veličasten razgled na greben Ponc – že samo zaradi tega se je splačalo gaziti. Nekaj časa sva kar gledala okoli in se čudila kje sva, po mojem je to res zelo redko obiskan konec Julijskih Alp, večina sploh ne ve da obstaja. Pripravila sva se za spust, pogled navzdol je kar zastrašujoč – ozek in strm ozebnik, ob straneh pa navpične stene katerim ne vidiš konca. Prvi zavoji so bili kar živčni, potrebno je bilo paziti, da ne bi sprožila plaza svežega snega in pa seveda skrb ker bi padec pomenil boleče sankanje do dna ozebnika. Najstrmejši del je bil za nama in sedaj sva vstopila v najožji del, ki je bil trd kot kamen in širine najinih smuči, ne kaj dosti več. Noge so po več kot 4 urah hoje pekle ob vsakem zavoju a potrebno je bilo zdržati do konca, spočila se bova na dnu. Ozebnik se proti dnu počasi širi in smučanje postaja lažje in vedno bolj uživava.

 

Pobočja pod stenami so bila pravi užitek, powder naju je pospremil vse do gozdne meje, od tam naprej pa pravi rodeo! Po isti poti sva se spustila do avta, to je bil najtežji del ture – s dvometrskimi freeride dilami sva se lomila po ozki, ledeni in strmi cikcak potki skozi gozd.

 

Vseeno sva uspela prismučati oziroma se porivati na smučeh prav do avta – NORA TURA, WAW! Preoblekla sva se in se odpravila vsak na svoj konec, na božično večerjo! Vesel Božič :)

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags