Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Monte Coglians / Hohe Warte

November 1, 2017

Menili smo se kam med prazniki in Aco je hitro našel nekaj pri sosedih! Takoj ko smo se začeli pogovarjati kaj bi, je kot iz topa ustrelil, da bi lahko šli po tej težki ferrati na najvišji vrh Karnijskih Alp – 2780m. Pivo v Vopi in planiranje večer prej je zdaj že ritual.

Zjutraj se še ponoči odpeljemo proti koči Tolazzi (1350m) kjer parkiramo. Takoj ko smo stopili iz avta mi je v oči padla tabla s ponudbo v koči – “tagliatelle con cervo”, to sem kasneje sanjal celo pot! Za kočo smo sledili vojaški mulatjeri in že takoj začeli iskati krajšnice. Po kakšni uri hoje smo prišli do prelaza Passo Volaia in pod njim krasnega gorskega jezera Volaia (Volayer See). Razen nas ni bilo žive duše, tam smo nekaj malega pojedli in šibali naprej ker je bilo kar hladno. Do vstopa v steno smo izbrali seveda daljšo pot, ker se nam je zdela bolj kul, tako da smo šli čez strmo in ozko špico gor in takoj za tem dol, in prišli na isto pot kot če bi šli okoli. Nadaljevali smo po melišču navzgor do vstopa, ki je označen z rumeno tablo, in se tam opremili za nadaljevanje.

 

Prvih nekaj 10 metrov je praktično navpičnih, stopov in oprimkov je bolj malo, zato je potrebno dobro delo rok na zajli. Začetni trenutki nervoze so mini in hitro smo prišli “not” v sceno. Takoj za navpičnim vzponom je sledilo zanimivo prečenje po gladkih platah, kjer stopov ni, in je potrebno vse opraviti “na trenje” saj drugače ne gre. Ta del je tudi najbolj neprijeten saj je izpostavljenost pod nami ogromna, mogoče tudi zato takšen občutek.  Za tem deloma pa samo še veselo poplezavanje ob zajli naprej…Klemen je tudi surfal za kratek čas! :) Ko je bilo najhujšega konec smo SVKje pospravili in nadaljevali brez, malo po svoje.

 

Ko smo dosegli greben se je nad name že videl vrh. Greben je precej ozek in izpostavljen, skala pa lepa, čvrsta, zato smo še malo poplezavali in iskali svoje, težje prehode. Zelo hitro smo bili na vrhu polnem betona, v stilu Triglava – fuj!!! Razgledi v vse smeri so bili prečudoviti, ker je ta vrh relativno osamljen ponuja res lep pogled vse od Dolomitov, Visokih Tur pa tja do Julijcev. Prijazen domačin nam je naredil še obvezno skupinsko fotko.

Tik pod vrhom smo našli zavetje in tam naredili daljšo pavzo za malico. Kmalu so na vrh iz južne, lažje strani začeli prihajati pohodniki, ki jih je bilo zelo hitro polno in ker smo bili v Italiji, so bili le tej tudi zelo glasni – znak, da je treba sestopiti J Razen nas ta dan noben ni priplezal po Weg der 26er – KUL!

 

Sestopili smo ekspresno po prostranih meliščih na južni strani, kljub temu, da melišča niso najbolj udobna za tek. Na prvem razpotju smo zavili desno, malo na pamet, v glavi smo imeli da smo parkirali tam nekje spodaj v dolini. Neskončni, kratki vzponi in spusti so nas pripeljali do stare vojaške, zavarovane poti, ki se je strmo spuščala v dolino. V dolini smo pot še malo pokrajšali in se hitro priključili cesti, po kateri smo zjutraj hodili proti prelazu Volaia. Do izhodišča smo hitro hodili in malo tekli. Glede ne to, da sem cel dan sanjal o tem, smo se v koči Tolazzi res ustavili in pojedli tagliatelle z srnjakom – fantastično! Sedeli smo zunaj ob ognju in opazovali kako sonce zahaja za najvišje vrhove bližnjih Dolomitov.

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags