Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Vevnica in Jalovec

August 8, 2017

Z Nejcem se poznava že kar nekaj časa, virtualno –Instagram pač. Najini pogovori se seveda večinoma vrtijo okrog hribov. Na njegovo pobudo sva se končno iz virtuale premaknila še v realo. Kje drugje kot v gorah. Nejc je predlagal, da greva na nek »neturistični vrh«. Seveda sem bil takoj za. Sploh če gre za hribe, ki jih še ne poznam. Zbudil sem se zelo zgodaj, res zelo zgodaj – ob 1ih. Ker sem moral štartati iz Izole. Odpeljem se do Nejca v Kranj.

 

 

 

Takoj, ko sem ga zagledal, sem vedel, da je »faca«. V živo je bil še bolj zabaven! Nejc je lastnik neomejenih zalog zanimivih zgodbic in šal … zabavno! Ponovno sem parkiral v Planici in hitro sva jo mahnila proti Tamarju. Do Tamarja sva dobesedno poletela. Potrebovala sva 35min. Potem sva drvela z isto hitrostjo še naprej, Do Kotovega sedla (2134m) sva potrebovala 1h 25min. Ravno prav, da sva videla sončni vzhod. Počakala sva še par minutk in uživala v sončnih žarkih. Zbaševa nekaj sladkarij in greva dalje proti Loški Koritnici. Ja, to je pomenilo, da sva najprej hodila gor, da sva potem lahko šla spet dol in to kar 1000m, »juhuhu«.

 

Za nama je 1/3 poti. Pred nama se vidi že lepo uhojena pot. Po nekaj korakih greva že navzgor proti bivaku Tarvisio, ki se nahaja na sedlcu med Vevnico in Malim Koritniškim Mangartom. Pri bivaku sva si oblekla še eno plast. Zeblo naju je. Jutranje temperature so bile še vedno precej nizke in tudi veter ni šparal na moči.

 

Na poti do gor naju je doletel tudi »kamniti dež«, ki je trajal in trajal ... Za to »dogodivščino« so poskrbeli kozorogi, ki so se igrali nekje visoko nad stenami.  Kmalu prideva do zadnjega dela ferrate »Via della Vita« (iz Laghi di Fusine). Ko se zaključi zavarovani del, se že vidi cilj – špička, oddaljena približno 15min stran, vmes pa nekaj res prave strmine. To imam rad! Prva stvar, ki jo vidiš, ko prideš do vrha, je modra figura Marije in Jalovec. Ko se še malo razgledaš naokoli pa vidiš še veliko več – Mangart, spodaj pod njim vidiš jezera Laghi di Fusine, na drugi strani se lepo vidi greben Ponc in potem še mnogo drugih visokih slovenskih vrhov. Vevnica (2342m) je bila prečudovita. Divja, dih jemajoči razlgedi, brez »turistov« … popolna! Moj stil gorskega potepanja.

 

Predno sva nadaljevala, je Nejc pisal Acotu. Še en norc na hribe, ki sem ga prav tako spoznal na Instagramu. Kot bi se zmenili, čez pol urce smo se vsi trije našli pri bivaku. Z Nejcem sva tam imela zajtrk in delala plane za naprej. Kmalu se nama je pridružil tudi Aco, on je že imel izdelano pot – priplezal je po »Via della Vita« na Vevnico. Aco je bil pravo nasprotje Nejca. Fant redkih besed, ampak super! Ker sva morala z Nejcem do Kotovega sedla, smo se spustili do Loške koritnice. Tako kot zjutraj, ampak tokrat v obratni smeri. Plezanje proti sedlu je bilo pa brutalno. Vroče, strmo in s tema dvema fantoma sem imel zelo, zelo hiter tempo. Komaj sem jima sledil. Ugotovil sem, da se bom moral spraviti še malo bolj v kondicijo. Na sedlu smo se ustavili, Nejc in Aco sta pomalicala, jaz sem pojedel nekaj sladkarij. Potem pa ponovno proti Jalovcu. Zame je bil to že drugi obisk Jalovca v štirih dneh.

 

Bilo je zelo vetrovno in prav lepo je bilo opazovati kako se je megla igrala z vrhovi. Šli smo res zelo hitro. Plezal sem z veliko večjo samozavestjo. K temu je pripomogel tudi sveži spomin. Po 45ih minutah, ko smo štartali iz Kotovega sedla, dosežemo vrh. Kar naenkrat izgine tudi megla. Nejc nama je takrat povedal, da vsakič, ko pride on na vrh, se pokaže sonce. Takrat smo ta »pojav« poimenovali »Koširjev moment«. Haha!

 

Ker je bilo zelo vetrovno, smo si pod vrhom poiskali »zatočišče« in jedli v miru. Ker nas je čakalo še kar nekaj plezanja in hoje, smo hitro nadaljevali pot. Vrnili smo se proti Kotovemu sedlu in potem spet naprej proti Domu v Tamarju. Ko smo prišli do gozda, je Aco prišel na plano z idejo, da bi šel on še malo poplezat na Visoko Ponco in potem naprej proti Laghi di Fusine, ker je imel tam parkiran avto. Z Nejcem naju je precel šokiral, ker za nami ni bilo malo kilometrov. Ampak Aco je vedel kaj počne. In je šel po svoje - na Visoko Ponco (2273m) in naprej proti jezerom. Z Nejcem sva šla pa na mrzlo pivo. Sva si zaslužila, prehodila sva 40km v 14h in naredila 3000 višincev. Utrujena, ampak nasmejana.  Nejca odložim v Kranju, mene je čakala še pot do Izole.

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags