Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Viš in Koštrunove špice

September 29, 2018

Sobotno lazenje do Viša in Koštrunovih špic je bilo skromno rečeno – epsko popotovanje. Izkupiček ture, glede na lakoto po divjih stenah in utrujenih nogah, je bil veliko večji od želenega. Jurij in Klemen sta bila moja družba in na koncu ture, ki je trajala 13h (2000 višincev za gor in dol), so sledile stoječe ovacije drug drugemu :)  Torej, korak po koraku proti vrhu in nazaj.  

Ob 4.55 z Jurijem pobereva Klemna v Šenčurju, pičimo proti Tarvisiu in potem naprej proti Ovčji vasi (Valbruni). Hitro najdemo edino cesto, ki gre proti dolini Sajsera in tam tudi parkiramo na parkirišču številka dve. Skočimo v gojzarje, v moj trebušček pa še nekaj koškov napolitank in espressa. Vedela sem, da me čaka »moška« tura. Dolga, težka in dolga in težka :) Na turo v štartu pravzaprav sploh nisem bila »povabljena«. Ravno zaradi zahtevnosti. Ampak izzive si je potrebno postavljati :)

Naš štart je meril 879 m n.v. Sledili smo oznakam 616, za kočo Pellarini. Na začetku po kolovozu, potem pa po gozdni poti. Začetni del poti sem »celo!« tudi jaz navigirala. Sem si dala plus točke, glede na to, da sem šla v hribe spet z dvema »gorskima razbojnikoma«, ki bi lahko šla tudi »rikverc« in po rokah do vrha :)

 

 

Dosti časa se nismo videli s Klemnom, dosti stvari se je nagrmadilo čez mesec, zato smo vso pot pridno klepetali in izpljuvali vse tekoče probleme. OK, večino poti do koče nad dolino sem jaz čebljala, fanta sta me terapevtsko podpirala in razumela :). Vmes uzremo še zelen zabojček, ki se po tovorni žičnici spušča v dolino. Malo posanjamo, da bi bilo fino, da nas taka gajbica zapelje do vstopa v stemo … ampak potem se zbudimo :). Sape mi ni zmanjkovalo, pa čeprav je bil tempo kar soliden, v 1.45 pridemo do Koče Pellarini (1499 m v.n.). Od koče naprej smo hitro pri steni, kjer nas pozdravi sončni žarek za "bon voyage". Vrhovi so se nam skrivali v meglo, oblake, a glede na to, da je pot »Severovzhodna deber« ali Gola NE več ali manj tudi stalno v senci, je bilo doživljanje stene toliko bolj dramatično. Spodaj pod debrijo nas je hladilo še snežišče, vendar smo ga lahko obšli. Pod debrijo nekaj pojemo, jaz si nadenem SVK, vsi pa čelade in rokavice in že lomastimo v steno. Ura je bil 9.18.

Smer je večinoma lepo prehodna (zame ravno prav zahtevna – I/II), na potrebnih mestih je tudi zajla, skobe, ponekod pa ravno prav gola :) - lepa, oprijemljiva skala in mi po vseh štirih. Stlačiti se je bilo potrebno tudi čez skalo, zataknjeno v grapi. To so tej cukrčki, ki jih imamo vsi radi :) Šli smo tudi čez žleb, ki ima vzdolžno ohranjene še lesene prečke iz 1.sv.v. Po poti smo našli tudi nekaj ostankov iz vojne – naboje, kovice … Po prvem delu pridemo relativno hitro na vrh, ki pa je žal v megli! Vrh s kipcem Marije dosežemo ob 12.00. Objamemo se in po »moško« malo poskočimo v krogu. Nismo bili sami, neka skupina italijanskih penzionerjev je že bila gor. No, ta ista skupinica je potem šla tudi z nami naprej proti Koštrunovim špicam.

 

 

Ker ni bilo kaj dosti sonca, se napokamo nove energije in gremo proti Koštrunovim. Ob cca 13.00. Začnemo se spuščati in nad nami je vse več sonca. Itak. Fanta sta nekaj modrovala, da na Višu ne bo več sonca. No, ko se spustimo na škrbino Zadnje špranje (2271 m n.v.), nas že pošteno greje sonce, nad nami pa tudi vse bolj jasno – vključno z vrhom Viša. Gremo naravnost naprej proti Koštrunovim (levo pod nami pa Rifuggio Corsi / Koča Corsi). Sicer še nisem bila kaj dosti utrujena, noge so bile tudi še zelo pogumne za nove korake, zato sem z lahkoto sledila poti proti novemu vrhu. Pot je lepo speljana, sledljiva. Tik tak smo na vrhu, vmes najdemo tudi čas za raziskovanje po starih bunkerjih.

 

Na vrhu pa razgledi za razglednico. No, če sem čisto natančna, sama nisem videla vrha Koštrunovih. Kaj se je zgodilo? Že ko sem zagledala sicer prelepe stopničke proti bunkerju, ki je skopan tik pod vrhom, sem bila skeptična, da bi šla s fantoma tja gor. Zakaj? Pomislila sem, da če se naša krožna pot ne nadaljuje od tam naprej, raje ne grem. Ker? Ker ne maram spustov. Ne maram spustov z razgledom in prepihom :) Potem na to »fobijo« nekako pozabim in kot ovca sledim fantoma. Hopla in smo že gor. Gor gre vedno super hitro. Nekaj časa še raziskujemo in poplesavamo po bunkerjih in rovih, potem pa: »Lea, gremo nazaj dol,« pravi Jurij. »Krasno«, si mislim. Fanta splezata še na vrh, fotka, dve in prideta nazaj pred bunker. Jurij je kaj hitro opazil, da nisem ta prava. Izmenjava si tri, štiri stavke v smislu – »vse je OK« in nekako se zbrihtam ter pripravim, da gremo dol. V glavi mi ropota še misel: »Če gre lahko ta stara Italjkanka po teh štengah, bom šla pa še jaz« … in grem. Prva dva koraka še nekako korajžno, potem pa … opala! Noge so postale trde, kolena so se tresla, prste na roki sem dobila mrzle, potne, plitko sem dihala … ni šlo ne naprej ne nazaj. Občutek je bil kar slab. Ampak Jurij se je vrnil k meni in mi rekel … no, ne vem kaj mi je rekel, kakšne cool besede verjetno, da sem zvozila te stopnice. Glede na to, da sem dala že precej bolj zahtevne »podvige« čez, to sigurno ni bil kraj, kjer bi lahko jaz zmrznila. A tako je bilo, strah me je obiskal in potem se me je še dolgo časa poti držal. Nesramnež zajedalski :) Od tistih »prvasvetovnavojna« stopnic naprej se nisem več dobro počutila. Ves čas sem bila nekako v stiski, da se mi bo kaj zgodilo. Tudi čebljala nisem več. Ahhh … sledilo je samo še pogledovanje proti prepadni strani, vzdolž navpičnim travnatim pobočjem. Po teh pobočjih smo se vračali proti grapi med Koštrunovimi in grebenom, ki je nadaljevanje Montaževe skupine. Za fanta šetnja po travi, zame pa psiho test - igra z mislijo o zdrsu. Igrica se me je držala kot klop :) Za nami pa tudi še vedno skupinica penzionerjev, ki svojo pot ne nadaljuje na severno stran po grapi, pač pa proti koči Corsi. Tam si rečemo »čao«.

 

Na škrbino in vrh grape pridemo ob 16.00. Vse skupaj je bilo že malo temneje, tudi zaradi sence. In še predno se uspem razgledati na grapo, mi Jurij pove, da je tale grapa precej smotana. Ko je ta »smotana« podkrepil še s stavkom, da je istega mnenja tudi Aco, sem vedela, da bo grapa v bistvu grozna. In je bila. Strma in šodrasta in … res najgrša grapa vseh grap. In nič kaj kratka - cca 300m. Sem si dala očala pred spustom kar dol, ker brez njih malenkost slabše vidim (na daleč) in v takem terenu mi je bolje, da slabše vidim. :) »Ajde, gremo, samo še to,« si rečem. Vse bolj so me izdajala tudi kolena, zato sem bila tudi vse manj sigurna vase. Klemen relativno hitro »odteče« pred nama, midva pa počasi. Jurij ves čas za mano, da še malo popazi name. Pa je nekako vendarle šlo. Malo po riti, malo smo si pomagali s hojo čisto ob steni … in ko se že nekako sprostimo do dna grape – BUUUUM! In bobnenju ni bilo konca. Malo pred nami se je sprožil podor, velik podor, ki je ropotal in zaprašil celo dolino. Udarec narave je povozil ves dosedanji strah, ki se je izkazal za vajenca proti temu. Kakšne stopnice, kakšna strma trava, kakšna grapa! Ko dežujejo skale, gmote skal pred tabo … takrat šele spoznaš dohtarja adrenalina. In samo gledaš. In se čudiš, nekako tudi občuduješ. In seveda tudi upaš, da ne pride kak kamen še na tvojo glavo … :) Ko smo prišli v bližino podora (v vsakem primeru smo morali mimo), smo videli še od blizu te »skalotine«. Ob takih prizorih začutiš, kako majhen v resnici si. Listje je bilo popolnoma belo od prahu. Čez ta velik pobeljeni del smo hitro stopili, a ves čas pogledovali nazaj proti frišno strgani steni. Strašljivo lepo.

 

 

Pot nas pelje naprej mimo bivaka Mazzeni (1600 m n.v.)  pred nami je še nekaj gozda in dolina, čakalo nas je še cca. 700 višincev. Pot proti dolini je bila lepa, meni se tile zadnji »kilometrčki« nikoli ne vlečejo (kot večini). Rada imam t.i. »izteke« po šprintu. Noge, razen kolen, so imele še dovolj moči, tudi glava je bila še kar budna. Verjetno zaradi vseh pripetljajev in miselnih naporov. Vsaj jaz sem se morala pošteno koncentrirati zadnje spuste. Vsak korak posebej – natančno in še bolj natančno. Mislim, da so hribi ena bolj redkih stvari, kjer premore moja glava 100% koncentracijo. In to imam rada.

 

V dolino pridemo v mraku. In seveda vsi »elektrošoki« do doline niso bili dovolj - veselo klepetavo trojico preseneti zvok iz narave. Ob cca 19.00, ko v gozdu res ne vidiš kaj dosti, razen odsev oči od divjadi, nas »pozdravi« rjovenje. Glasno in ne zelo daleč se na nas dere medo. A je lahko še kaj? Mislim, da sem takrat pošteno z belim pogledala. Medo kar ne neha rjoveti! Klemen začne požvižgavati in se dreti, kot to piše v knjigah, da je medote potem strah ljudi … ampak medo še kar rjove. Nismo imeli kaj in iskreno povedano, nekako nisem imela več »volje za paniko :)« … hodili smo normalno naprej, se pogovarjali kot da bi bili prejšnjo noč na preglasni veselici in končno prišli do avta. Ob 19.45. 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags